Elektronsko bojevanje, ki že desetletja predstavlja vprašanje strateške konkurence, je zelo malo znano, razen le nekaj osebno izbranih strokovnjakov. Medtem ko sta obdelava podatkov in hitre komunikacije postali glavna področja razvoja večine sodobnih vojsk, so zahodne vojske dolgo ignorirale zmogljivosti elektronskega bojevanja, tako ofenzivnega kot obrambnega, ker so predstavljale minimalen vložek pri nizki intenzivnosti in protiuporniški spopadi, s katerimi so se soočali 20 let.
Nasprotno pa je Rusija kot dostojna dedinja že tako zelo dinamične sovjetske doktrine v smislu elektronskega bojevanja še naprej posodabljala svoja orodja in doktrine ter jih preizkušala med ponavljajočimi se spopadi, bodisi v Čečeniji, Gruziji, itd. pred kratkim v Donbasu in v Siriji, pa tudi med vajami in manevri v bližini meja Nata. Zdi se, da se ruska odločnost obrestuje, saj je danes ameriška vojska prisiljena nujno razviti več programov, da bi poskušala ponovno pridobiti prednost na področjih elektronskega in digitalnega bojevanja, ki pogojuje vse zaveze sodobnih sistemov srednje in visoke intenzivnosti danes.
Med programi v razvoju je Orodje za načrtovanje in upravljanje elektronskega bojevanja, ali EWPMT, se zdi najbolj obetaven kot srednjeročni odgovor na nujne potrebe ameriških sil. EWPMT, ki je bil razvit na zahtevo ameriškega poveljstva sil, razporejenih v Evropi od leta 2014 avtor Raytheon je odprt sistem, ki zbira in združuje podatke iz posamezne opreme vozila VMAX ali VROD in nadzoruje motilne sisteme Sabre Fury za nadzor obrambnega in ofenzivnega elektromagnetnega okolja na bojišču. Prav tako lahko pokliče sisteme za požarno podporo, da odpravi elektromagnetne ali kibernetske grožnje.
Toda za razliko od ruskih sistemov, ki že opremljajo enote v velikem številu, je EWPMT še vedno šele v fazi razvoja in naj bi začel delovati šele čez nekaj let. Kot taka je General Administration Organisation ali GAO, enakovredna računovodskemu sodišču v Združenih državah, leta 2018 odločila, da prizadevanjem ameriške vojske na področju elektronskega in digitalnega bojevanja je opazno primanjkovalo sredstev, zlasti ljudi, s tveganjem, da bodo vse zmogljivosti ameriške vojske postale neučinkovite.
Opaženi odklop ameriške vojske od Rusije na področju elektronskega bojevanja je posebej poudarjen z njenimi prizadevanji, da bi poskusila izvesti protiukrepe proti motenju signalov GPS, ki jih izvaja Rusija, in zlasti proti operacijam lažnega predstavljanja, ki obsegajo pridobivanje natančnosti GPS lokacija. Učinkovitosti ruskih sistemov na tem področju ni več treba dokazovati in se zdi, da so bili celo izvoženi, sajjunija je iranska protiletalska obramba uničila dron RQ-4 zdi se, da je povezan s spremenjenim signalom GPS. Vendar je GPS danes postal bistveno orodje za uporabo velikega števila opreme, bodisi za navigacijo vozil ali letal bodisi za vodenje natančnega streliva.
Da bi premagali to grožnjo, ameriški in zahodni inženirji nujno razvijajo več rešitev, od povezovanja sistemov vodenja z inercialnim sistemom do nosilca miniaturiziranih atomskih ur, ki se odločijo prevzeti, če bi opazili neskladje s signali, oddanimi v okvir GPS. Ameriška vojska se prav tako razvija, za svoje pehote, prenosni inercijski sistem, primerljiv s pedometrom, za zaznavanje neobičajnih razlik med prejetim signalom GPS in podatki iz inercialne enote. Dejansko je lažno predstavljanje težko zaznati za sistem, ki je žrtev. Ko je osebje obveščeno o nezanesljivosti signala GPS, se lahko zateče k drugim oblikam določanja lokacije in navigacije, ki so vsekakor manj natančne v absolutnem smislu, a neobčutljive na škodljive motnje. Zemljevid in kompas imata še vedno svetlo prihodnost!
Če so Rusija, Kitajska in s tem tudi ZDA zdaj vse vključene v nekakšno tehnološko tekmo na področju elektronskega in digitalnega vojskovanja, lahko opazimo le premajhno upoštevanje tega področja v evropskih vojskah, še posebej v francoske vojske. Kar se tiče bližnje protiletalske obrambe (SHORAD), protiradarskih sistemov ali sistemov aktivne zaščite za oklepna vozila, je podpora silam na področju elektronskega bojevanja ena večjih odsotnosti v LPM 3–2019, dodatno oslabljena, če potrebne zmogljivosti francoskih sil za boj v smislu visoke intenzivnosti. Težko je v teh razmerah oceniti namene Baltov, Poljakov, Čehov ali Romunov, ki so naklonjeni sodelovanju z ameriškimi silami s svojimi nakupi, glede na očitne neuspehe glavnih evropskih vojaških sil na področjih, ki vplivajo na visoko intenzivnost, kot je elektronsko bojevanje …