Kar zadeva komunikacijo, Kitajska, tako kot Rusija, rada reciklira svoje informacije, da bi ohranila pretok objav, ki ustvarja občutek velike dinamike. Tako je danes s člankom, ki ga je objavil državno spletno mesto Global Times, s poudarkom na neranljivosti kitajskih obalnih radarjev za zgodnje opozarjanje pred protiradarskimi sistemi.
Dejansko so kitajske sile vzdolž obale države namestile niz visokofrekvenčnih radarskih infrastruktur, ki uporabljajo princip površinskih valov, kar sistemu omogoča zaznavanje letal za obzorjem, in to kljub okroglosti zemlje. Njihova posebnost je tudi ta, da so malo občutljivi na prikrite tehnologije, ki se danes uporabljajo, kar omogoča zaznavanje prikrite naprave na velikih razdaljah. Nazadnje, kot poudarja članek, jih frekvenčni pasovi, ki jih uporabljajo ti radarji, naredijo "nezaznavne" za trenutne protiradarske rakete, specializirane za sledenje žarkov v veliko višjih frekvenčnih pasovih.
Kljub temu ta tehnologija še zdaleč ni brezhibna ali nova. Sovjetska zveza je že v osemdesetih letih namestila radar te vrste, da bi zagotovila napredno zaznavanje polotoka Kola. Poleg tega mu primanjkuje natančnosti do te mere, da je težko, če ne nemogoče, usmeriti raketo na podlagi informacij. ki jih zagotavlja ta sistem. Nazadnje potrebujejo težko infrastrukturo, ki po naravi ni zelo mobilna. Zato za njegovo premagovanje ni potrebe po protiradarski raketi. Ker je položaj vsakega radarja znan, je ena ali več križarskih raket povsem sposobno odpraviti sistem.
Francija je bila pionir na področju radarjev nad obzorjem, z radarjem Nostradamus, ki ga je razvila ONERA, in je bil sposoben zaznati katero koli letalo, vključno s prikritim letalom, v pasu med 700 in 2000 km okoli infrastrukture. Temu programu je leta 2009 sledil program STRADIVARIUS, tokrat s površinskimi valovi. Thales ponuja tudi obalni obrambni sistem, ki temelji na tej tehnologiji. Tudi Avstralija in Kanada uporabljata tovrstne radarje za zaznavanje velikih območij okoli sebe